Kako spodbujati varnost v cestnem prometu?

Ko mesta sprejemajo mikromobilnost kot trajnostno rešitev za izzive mestnega prometa, pot do uspeha ni brez ovir. Čeprav ima mikromobilnost potencial za zmanjšanje zastojev, izboljšanje kakovosti zraka in spodbujanje bolj zdravega načina življenja, težave, kot so varnost v cestnem prometu, vrzeli v infrastrukturi in regulativni pomisleki, še naprej ovirajo njeno široko sprejetje. Razumevanje teh izzivov in njihovo sistematično reševanje je ključnega pomena za zagotovitev, da mikromobilnost izpolni svojo obljubo.

Izziv varnosti Ena najbolj perečih skrbi pri mikromobilnosti je varnost v cestnem prometu. Nedavno poročilo OECD o varnosti mikromobilnosti poudarja, da električni skiroji, kolesa in druga lahka vozila predstavljajo vse večji delež prometnih nesreč. Na primer, v mnogih evropskih mestih se je število poškodb med uporabniki mikromobilnosti povečalo, saj se je njihova uporaba povečala. Pomanjkanje namenske infrastrukture, nejasni predpisi in konflikti z motornimi vozili so nekateri glavni dejavniki, ki prispevajo k tem nesrečam.

Glede na poročilo Evropskega sveta za varnost v prometu so pešci in uporabniki mikromobilnosti najbolj ranljivi udeleženci v cestnem prometu, ki pogosto nimajo ustrezne zaščite v okolju z mešanim prometom. Zato je ustvarjanje varne in dostopne infrastrukture glavna prednostna naloga.

Za spodbujanje mikromobilnosti je treba povečati varnost, udobje in izvedljivost mikromobilnosti, skupaj s politikami za zmanjšanje in omejevanje uporabe avtomobilov (Piatkowski et al., 2019).

Za spodbujanje mikromobilnosti je potrebno:

Poskrbeti za varnost in neposrednost:

  • Ustvariti varno infrastrukturo: vzpostaviti namensko in dobro povezano omrežje mikromobilnosti z ločenimi potmi, kjer je hitrost vozil večja od 30 km/h ali kjer je količina motornih vozil velika.
  • Vzpostaviti in uveljavljati politiko parkiranja za mikromobilnost ter določiti parkirna mesta za mikromobilnost.
  • Zmanjšati hitrosti: uvesti omejitev hitrosti 30 km/h (ali manj) na območjih z visoko uporabo mikromobilnosti in določiti nizke omejitve hitrosti za vozila mikromobilnosti v peš conah ali skupnih conah, npr. ~6–10 km/h. Izvajati ukrepe za umirjanje prometa in ustvarjati skupne prostore, kjer imajo prednost ranljivi udeleženci v prometu.
  • Omejiti dostop zasebnih avtomobilov in zmanjšati hitrosti vozil; dati prednost prometnim tokovom mikromobilnosti z rešitvami, kot so »filtrirana prepustnost« in »nasprotni tokovi«.
  • Izvajanje in uveljavljanje ukrepov za varnost v cestnem prometu, kot so omejevanje hitrosti, zagotavljanje usposabljanja udeležencev v prometu, uveljavljanje pravil proti vožnji in kolesarjenju pod vplivom omamljenosti ter zaščita ranljivih udeležencev v prometu z domnevno odgovornostjo, prav tako povečuje varnost uporabe mikromobilnosti.
  • Priporočiti uporabo čelade, zlasti mladim ali neizkušenim uporabnikom, ne pa predpisovati z zakonom, saj se je izkazalo, da to odvrača od mikromobilnosti, zlasti deljene mobilnosti. Varna infrastruktura naredi mikromobilnost varnejšo za vse.

 

Naj bo privlačno in "kul":

  • Izpostavljenost in izkušnje so ključne za oblikovanje novih navad mobilnosti.
  • Organizirajte izobraževalne in promocijske dejavnosti, kot so »varne poti v šolo«, izzivi mobilnosti, sheme »s kolesom v službo«, kolesarski dogodki itd. Izobražujte uporabnike mikromobilnosti o pravilih varnosti v cestnem prometu in o tem, kako varno sodelovati v prometu, druge udeležence v prometu o tem, kako se obnašati v bližini ranljivih udeležencev v prometu in spodbujati njihovo varnost, načrtovalce (mikro)mobilnosti in oblikovalce politik pa o tem, kako dati prednost varnosti v cestnem prometu za ranljive udeležence v prometu.
  • Ustvarite kampanje ozaveščanja o prednostih trajnostne mobilnosti, zelenega potovanja in potrebi po opuščanju uporabe zasebnih avtomobilov.

 

Uresničite to: 

  • Spodbujajte oblikovanje, sprejetje in izvajanje načrtov trajnostne urbane mobilnosti (SUMP) s strani mestne uprave, da bi ustvarili jasno prometno vizijo za mesto, izboljšali dostopnost ter zagotovili visokokakovostno in trajnostno mobilnost v urbanem območju in znotraj njega.
  • Spodbujajte oblikovanje, sprejetje in izvajanje zelenih potovalnih načrtov za lokalna podjetja in organizacije s spodbujanjem trajnostnih odločitev za mobilnost njihovih zaposlenih in obiskovalcev, zmanjšanjem uporabe zasebnih avtomobilov, spodbujanjem uporabe javnega prevoza, hoje, kolesarjenja in drugih trajnostnih in bolj zdravih načinov prevoza ter trajnostne logistike, kot je uporaba (električnih) tovornih koles.
  • Ustvarite skladnost z obstoječimi politikami urbanističnega in prometnega načrtovanja (npr. dokumenti SUMP), jih revidirajte, uskladite in izvajajte ter se usklajujte med oddelki.
  • Sprejmite pravni okvir za zaščito ranljivih udeležencev v prometu, npr. domnevno odgovornost in novo prometno hierarhijo.
  • Sprejmite standarde in smernice za načrtovanje infrastrukture, da zagotovite varnost, kakovost in kohezijo, vključno z ukrepi za umirjanje prometa.
  • Zagotovite signalizacijo in informacije o možnostih trajnostnega prevoza.
  • Izzivi, s katerimi se sooča mikromobilnost, so precejšnji, vendar niso nepremostljivi. S proaktivnimi ukrepi, inovativnim razmišljanjem in zavezanostjo k ustvarjanju varnejšega urbanega okolja lahko mesta sprostijo polni potencial mikromobilnosti. Z neposrednim obravnavanjem varnostnih vprašanj lahko zagotovimo, da mikromobilnost ostane izvedljiva, trajnostna in pravična možnost za vse.

Sodelujmo, da bodo naša mesta varnejša, pametnejša in bolj povezana – z eno kolesarsko stezo in e-skuterjem naenkrat.

Zagotovite resnično udeležbo javnosti, vključno z možnostjo sodelovanja uporabnikov in potencialnih uporabnikov mikromobilnosti v razpravah in odločitvah. Varnejša prihodnost mikromobilnosti je mogoča.

Sodelujmo, da bodo naša mesta varnejša, pametnejša in bolj povezana – z eno po eno kolesarsko stezo, v boljšo prihodnost mest.

sl_SISlovenian