Mikromobilnost je lahko električna in na človeški pogon. Mikromobilnost vključuje hojo in kolesarjenje (na človeški pogon), pa tudi električna kolesa, tovorna kolesa, invalidske vozičke, skiroje in drugo. Takšna majhna vozila se štejejo za mikromobilnost, če delujejo s hitrostjo pod 25 km/h.

For passenger and goods transport

Mikromobilnost je lahko namenjena tako prevozu potnikov kot tovoru. Medtem ko mikromobilnost običajno razumemo kot prevoz za enega potnika, vključuje tudi tovorna kolesa in druge (električne) tovorne rešitve za prevoz blaga za dostavo ali za prevoz otrok s strani družinskih članov.

V zasebni ali javni lasti 

Mikromobilnost so lahko zasebna ali javna/najeta vozila. Nekateri načini mikromobilnosti so dobro uveljavljeni, kot sta hoja in kolesarjenje, vendar je koncept mikromobilnosti resnično pridobil na veljavi s širjenjem sistemov javne izposoje koles v letu 2010 in v zadnjem času s pojavom električnih skirojev za souporabo v mestih po vsem svetu, kar je omogočilo kratkotrajno, enosmerno, skupno uporabo teh načinov prevoza.

Povezovanje z javnim prevozom

Mikromobilnost je primerna za kratka mestna potovanja in zagotavlja povezave z (javnim) prevozom. Mikromobilnost je ključna za zagotavljanje intermodalnosti (uporaba več načinov za dokončanje potovanja): za povezavo od doma do najbližje avtobusne ali železniške postaje, pristanišča za trajekte ali parkirišča Park & ​​Ride (parkiraj in pelji) ter za dokončanje potovanja do končnega cilja: šole, službe, trgovine itd.